Gogol Bordello (punk gypsy dub). Skupina prihaja iz ZDA, nastali pa so leta 1999 in so znani po svojih angažiranih in »divjih« skladbah, kot tudi odlični zabavljači. Ime so povzeli po literatu Nikolaju V. Gogolju.

Vroča britanska new wave, dance, elektronska in pop-rock senzacija New Young Pony Club so londonski kvintet. Kmalu po ustanovitvi benda pred petimi leti, jih je glasbeni tisk proglasil za prvake gibanja ‘nu rave’ oz ‘disco punk-a’. Že sama postava s tremi dekleti, predvsem pa s pevko in z avtorico večine besedil Tahito, deluje več kot izzivalno in senzualno.

Hiphop/swing senzacija iz Švedske osvaja vrhove glasbenih lestvic s svojo glasbo in cilja na sam svetovni vrh. Premierno bodo nastopili tudi na Rock Otočcu! S svojim debitantskim albumom “Äppelknyckarjazz”, izdanim leta 2008, so se povzpeli na prvo mesto Itunes in Amazon lestvic, ko so se predstavili na ameriškem talkshowu the Colbert Report. Posebna zanimivost pa je ravno ta, da so se prebili na ameriške lestvice s petjem v švedskem jeziku. Ta zanimiv trio sestavljata dva brata, Johan and Anders, ter Joakim, ki se je pridružil kot saksofonist.

Kultna zasedba Kultur Shock je lani pogostila z novo izdajo, že sedmim studijskim albumom “Ministry of Kultur”. Nastopi šestjezične posadke, japonskega, bosanskega, srbskega, hrvaškega, bolgarskega in ameriškega porekla, nastanjene v Seattlu v ZDA, so podobni romski poroki: glasni, vsiljivi, trajajo dolgo in človeka, tako na odru kot pod njim, povsem izčrpajo. Obiskovalci polovico koncerta preživijo v zraku, polovico pa plešoč. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da njihovi koncerti nikogar ne pustijo ravnodušnega.

Kiril je makedonski skladatelj in producent, znan po kombinaciji makedonske etno glasbe in elektronike. Omenjajo ga kot enega pionirjev balkanske elektronike, ustanovitvenega člana elektro benda Bastion in enega od članov legendarne makedonske skupine Leb i sol. Kiril nastopa z deset-člansko zasedbo s katero je v zadnjih treh letih nastopil kot glavni nastopajoči na največjih glasbenih festivalih v balkanski regiji (Exit, InMusic Festival, Greenfest, Urbanfest idr).

Glasbena skupina Mi2 v nasprotju s prepričanjem večine šteje pet članov, od katerih so štirje rodom iz majhnega podeželskega kraja Rogatca, vzniklega na stičišču Haloz in Kozjanskega, eden pa iz Šmarja pri Jelšah. Če se je zasedba Mi2 na slovensko glasbeno sceno prebila s skladbo Črtica (1996) in tam utrdila svojo prisotnost s skladbo Teta Estera (album Čudo tehnike 1999), potem gre seriji uspešnic iz njihovega tretjega albuma (Album leta 2000) zasluga, da so bili fantje prepoznani in sprejeti ne veliki koncertni oder kot čvrsta rokenrol zasedba. To so bile skladbe Pojdi z menoj v tolice, Pa si šla, Oda gudeki, Ljubezen pod topoli, Najrajši sn pa s teboj pil, s katerimi je bend postal stalni gost open air festivalov, študentskih žurov in petkovega (rockerskega) večera ljudskih veselic. Mi2 odlikujejo energični in duhoviti živi nastopi, sčasoma pa so pridobili tudi potrebno mero uigranosti, glasbenega znanja ter drugih potrebnih veščin, da je obisk njihovih špilov vse prej kot dolgočasen. Nastopi potrdijo, da je Mi2 zasedba, ki je sposobna pripraviti zanimiv celovečerni program ter na njega pritegniti veliko število poslušalcev, saj so koncerti praktično razprodani.

Njihova glasba je izvirna mešanica rock'n'rolla, nekakšen »folk punk polka rock«. Pestra instrumentalna zasedba, ki poleg tradicionalne rockovske postave obsega še pihalno sekcijo in harmoniko, pa jih uvršča v etno folk glasbo. Posebnost skupine Orlek so besedila, ki so socialno-humorno obarvana, s številnimi izrazi značilnimi za trpko rudarsko življenje in delo. So zelo komunikativni in hitro vzpostavijo kontakt ter navdušijo občinstvo iz različnih kulturnih okolij. Zaradi samosvojega zvoka in besedil je skupina vzbudila zanimanje tako strokovne kritike kot široke javnosti.

Začelo se je, ko je skupina visoko talentiranih glasbenikov začela deliti isto strast do glasbenega izročila iz tridesetih. "Vedno sva si želela narediti projekt posvečen Django Reinhardtu, pa vendar v malce drugačni maniri," pravita idejni vodji glasbene skupine Manouche Robert Pikl in Marco Grabber.

Vlado Kreslin, veliki umetnik, ki ima za seboj že dolgo glasbeno kariero in preko deset izdanih albumov, bo ponovno navduševal s svojim prečudovitim glasom in nas tako popeljal na nepozabno potovanje sveta glasbe. Njegov glas je dokaz, da je glasba univerzalni jezik in ena najlepših oblik umetnosti. Le kdo se ne spomni njegove prve največje uspešnice »Od višine se zvrti« ter ne pozna njegove legendarne pesmi »Tista črna kitara«? Le kdo še ni slišal za zasedbo Martin Krpan, v kateri je deloval od zgodnjih osemdesetih do začetka devetdesetih let? Pa dolgoletnega sodelovanja z Beltinško bando? In nastopa s skupino Siddharta na znamenitem koncertu na ljubljanskem stadionu pred 30.000 poslušalci? »Dolga je Cesta, ki jo je do zdaj prehodil slovenski Bob Dylan, ali kot ga je opisal časopis Canberra Times, človek, ki znotraj slovenske kulture funkcionira kot amalgam Christyja Moora, Johna Williamsa in Jacquesa Brella.« (Večernji list, Zagreb)

Passogigante so 7-članska zasedba iz Firenc, ki jo zaznamujejo predvsem poskočni ska in tudi funky ritmi. Čeprav so fantje napolnili povprečno dva ducata, še vedno rosnih, let, so za njimi že trije CD-ji. Njihova žurerska naravnanost ne pusti mirne, poleg seveda mlajših, niti starejše poslušalce.

Happy Ol'McWeasel so energičen irish-celtic HC-punk-rock bend. Recept za njihovo glasbo bi bil približno takšen: za osnovo vzameš irsko-keltske tradicionalne pesmi, ko pa jih zmanjka, spiješ liter viskija in napišeš lastno, pomnožiš ritem x10, bradate starce zamenjaš s podivjanimi pijanimi podlasicami in jim za zabavo daš v roke bobne, električne kitare, banjo, harmoniko in violo. Vse fino zaliješ z nekaj litri viskija in... vržeš vžigalico.

Zagrebški punk veseljaki Hladno pivo so že s prvencem Džinovski leta 1993 poskrbeli za pravo manijo z zdaj že ponarodelimi hiti, kot so Bubašvabe, Pjevajte nešto ljubavno in Sarma. Z leti so Hladno pivo postali najbolj zveneče in priznano ime hrvaške rock scene nasploh, njihovi koncerti pa že dolgo veljajo za prvovrstno atrakcijo in garancijo za razposajeno žuranje, o čemer pričajo razprodane turneje po območju bivše Jugoslavije, Avstriji in Nemčiji.

Bajaga velja za čudežnega dečka "ex Yu" rocka. Fantič, ki mu je pri osemnajstih uspelo priti k Riblji čorbi, gotovo ni mogel biti kdor si ga bodi. A to ni še nič v primerjavi z dejstvom, da je iz enega največjih rock bendov osemdesetih v nekdanji domovini, v času njegove največje slave, po lastni izbiri izstopil in odšel na svoje. Poteza, ki je v tistem trenutku mejila na norost, se je dolgoročno pokazala kot modra odločitev. Njegov nekdanji šef Bora Đorđević je že dolgo le še žalostna kreatura, medtem ko je Bajaga postal največji "hitmejker" zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja.